DOLINA PODEN

PODEN
(Bodental)

Ko smo na Sopotnici zapustili Čepo smo pot nadaljevali proti Slovenjemu Plajberku (Windisch Bleiberg) od koder je le še 4 km do najlepšega dela Podna, ki se razprostira vbližinigostilne Podnar

(Gasthaus Bodenbauer), ki leži na 1052m nmv. Ta domačija, je zadnja kmetija v tej dolini in je dala celotni dolini ime. Domačini so slovenski Korošci in seveda z njimi lahko komunicirate po slovensko. za lačne in žejne imajo vedno slastno ponudbo - od dobre enolončnice do drugih domačih jedi se pri njih lahko dobi.






Poden je dolina na avstrijskem Koroškem, ki velja za najlepšo dolino v Karavankah. Ta gorska dolina je dolga dva kilometra in se na koncu razširi v prostrane gozdne travnike v širino kakih 600 metrov.

MLAKA

Na samem začetku te doline - posejanem z lepo urejenimi hišami in vikendi, smo najprej obiskali Mlako oz. kot jo oni imenujejo "Morsko oko" ali Mehraugen.

To je majhno jezerce z nenavdno lepo barvo vode. Ni primerno za kopanje, najbrž zato ne, ker je voda v njem zelo mrzla. To jezerce s svojo posebno tirkizno modrino, obdano z zelenjem je naravnost pravljično. V zadnjem letu so okoli njega postavili lesen most z ograjo, tako da si ga obiskovalci zdaj lehko ogledujejo tako, da se sprehodijo naokoli po tem mostičku. Celo smer sprehoda je vnaprej določena.







Od že omnjene kmetije Gasthaus Bodenbauer se je vredno podati na sprehod po prekrsnem položnem gozdu, v katerem se prijazno pasejo krave. Čez kake dobre pol ure hoda se gozd nenadoma razširi v čudovit ravninski travnik, ki je nraven, nekošen, le živina se tam pase, a trva zgleda kot bi bila gojena v kakem angleškem parku.











































In še, ne nazadnje naj ne pozbim omeniti čudovito gorovje, ki obkroža ta prekrasen planinski travnik! Oči se nam lahko napašejo na ponosnih vršacih kot so Rjavca, vrtačaZelenica, Belščica, Koziak, Kosmatitčica ... Čeravno so Austrijci imena teh gora ponemčili, so vendarle njih imena še vedno priča tega, da so tod (bili) doma Slovenci.

SOTESKA ČEPE

Minulo soboto, 7. julija smo naredili res zanimiv izlet. Veliko krajev smo obiskali in se naužili lepot narave.
Kako je lepo v tem poletnem času, ko so dnevi še dolgi! Brez skrbi si lahko privoščiš daljši izlet, lahko obiščeš več krajev, se potepaš, vandraš in uživaš.

Kot rečeno, sobotni izlet je bil zanimiv, pester, poln doživetij. Potepali smo se cel dan. Naredili smo nekakšeno krožno turo in - ja prevozili nad 200 km, poleg tega pa smo tudi kar precej hodili.
Zjutraj smo se odpeljali iz Ljubljane proti Tržiču in nato čez Ljubel. Naša prva namembna točka je bila Soteska Čepe. Po vsem kar sem že lepega prebrala o tej soteski sem bila vendarle prijetno presenečena in očarana. Bilo je še lepše od mojih pričakovanj! Res je to biser narave, skrit v ozko sotesko med skale ... ne nazadnje pod glavno avto cesto ki pelje z mejnega prehoda Ljubelj. Ljudje se vozimo po tej cesti in drvimo mimo in se niti ne zavedamo mimo kakih lepot drvimo.

No o Čepi je bilo že marsikaj napisanega. Pred nedavnim je o tem pisal Foto Olki, zato o tem nebi kaj veliko razlagala. Vendarle si ne morem kaj, da nebi napisala vsaj nekaj besed o tem. Posebej bi rada poudarila to, da me je poleg naravnih lepot navdušila urejenost poti. Večina poti je vklesanih v živo skalo. Pot se vije po neštetih stopnicah in mostičkih in je hkrati speljana tako, da se takorekoč niti ne zavedaš vspona, ki ga narediš od izhodišča do konca poti.

Lagodna hoja, ki ti daje čas za občudovanje narave, traje približno 2 uri. Ko se na koncu soteske dvigneš zopet na višino avtoceste, doživiš še eno lepo presenečenje. Še kake 20 min poti je pred tabo do gostišča Nemški Peter. Ta pot je speljana skozi obrobje gozda nad cesto in tudi v tem delu lahko uživaš, saj je vse naokoli polno cvetja in še vedno dovolj sence, da ni prevroče tudi ob vročem poletnem dnevu. Pri Nemškem Petru pa te čaka avtobus s katerim se lahko odpelješ nazaj do parkirišča, kjer te čaka avto.

Več slik s te poti je v mojem Foto albumu

http://picasaweb.google.com/majdar/SOTESKAEPA

Zacenjam ustvarjati svoj blog...

morda ni le trendovsko imeti svoj blog, ampak je prav in lepo deliti še s kom nekaj vtisov s potepov in od množice lepih fotk, ki se zaradi digitalne fotografije kar kopičijo in kopičijo :-))

V arhivu se mi je nabira že res veliko fotografij, toliko lepot in vtisov z raznih potepov, dogodkov ... da bi bilo potratno, če vsaj nekaj tega nebi delila z drugimi :-)

Zato sem se že kar nekaj časa igrala z mislijo, da si ustvarim svoj spletni dnevnik, danes me je pa zares prijelo, da to vsaj poizkusim izvesti.
Dodatno vspodbudo sem dobila ob gledanju bloga FOTO Olki. Nanj sem naletela ob iskanju informacij o Soteski Čepe. Odkrila sem njegove prekrasne fotke in ob tem tudi kratke opise poti, ki kar vabijo tja. Že dolgo imam v planu obisk te lokacije in ravno jutri je tisti dan, ko bom tja odšla.

Še to.

Ob ogledovanju prispevka o Čepi me je kar malo zbodel tale piker komentar :

Kreg je napisal /-a ...
Olki, ti je že zmanjkalo na domačem terenu, da hodiš k sosedom hehe ;)Fotke pa kot ponavadi, odlične.lp

Halo Kreg, mar se ne zavedaš koliko čudovitih krajev je ŽAL po krivici ostalo na oni strani meje, v Avstriji. Tam so naše korenine!
Z možem že nekaj časa načrtno raziskujeva in obiskujeva te prelepe kraje Zgornje Koroške. Žal marsikak Slovenec niti ne ve da je Koroška tudi v Sloveniji. Morda zato ne, ker je je v Sloveniji ostalo res veliko premalo. Na tej strani je ostala Mežiška dolina s prelepimi hribi in gorami, pa nekaj ravnin do Dravograda in do Slovenj Gradca ... številni, lepi in bogati, z rodovitno zemljo in prekrasnimi jezeri obdarjeni predeli Koroške pa se razprostirajo žal na Austrijski strani ....


To je pogled na Austrijske Koroške ravnine - polja in gozdove izpod Pece ... Posneto je bilo s hribčka nad Klobasnico kjer stoji cerkev Sv. Eme. Ta cerkvica je pravi biserček za obiskovalce in o njej bom še pisala.